Andrej Kokot nam je od konca sestdesetih let, ko je objavil svojo prvo pesnisko zbirko, bil znan kot pesnik, kot tih, resen, nemalokrat zalosten in celo grenek, iskren izpovedovalec trpkih resnic. V zadnji zbirki pa je pokazal, da zna biti tudi veder in razposajen, ponekod naravnost mladostnisko objesten. Njegov preprosti in razumljivi jezik na posrecen nacin povezuje melos koroske domacnosti s sodobnim, urbanim jezikom. V pricujocih Snopih za pozne spomine je izdajatelj Fabjan Hafner zbral pesmi iz vseh destih Kokotovih pesniskih zbirk. Zacenja z zbirko Zemlja molci (Celovec, 1969), ki je njen naslov ze program: zemlja, ki nas nosi, molci o nas, molci o nasem spominu in tudi o nasi usodi. Naslednja, Ura vesti (Celovec, 1970), bolj abstraktna, manj ozemljena, se na bolj refleksivni ravni ukvarja z vestjo tistih, ki o nas govorijo in nam hkrati jemljejo pravico, da spregovorimo sami o sebi v svojem jeziku. Pesniski list 6 (Trst-Koper, 1972) prvic vsebuje pesem, ki je morda Kokotova najbolj popularna: Napisi padajo. Svojcas jo je uglasbil slovenski kantavtor Tomaz Pengov. Cujte, zvonovi pojo (Jesenice, 1972) je - casu primerno - zbirka upora in kritike, njeni cikli pa nosijo naslove, kot so Se moja smrt je upor ali Mrtvaski zvonovi pojo. V Onemelem jutru (Celovec, 1974) se je Kokot prvic upal biti nezen, lahen. Spet smo pri molku, pri zivljenju brez besed, pri zacetku, toda pocasi se mu le pridruzujejo besede. 'Zrelega' Kokota naposled srecamo v zbirkah Kamen molka (Ljubljana, 1979) in Kaplje zgoce zavesti (Celovec, 1982). Tu ni vec razlikovanja med povezanostjo z domovino, razmisljanjem o koroski situaciji, o podlosti in nacetosti cloveskega znacaja in najbolj intimnimi trenutki. Naposled, cetrt stoletja pozneje, Pozabljeno sonce (Celovec, 2007). Nic vec molka, ampak toplina, nekaj kozmicno mocnega jo preveva. Ti stihi niso prav nic jesensko otozni, temvec sprosceno modri. Da bo bera popolna, so na kraju objavljene smesne hudomusne pesmi za otroke iz zbirke Ringaraja (Celovec, 1983) in samonikle in samorastniske pesmi v kostanjskem narecju Pastirjevi rajmi (Celovec, 1996), ki nam razodevajo same pesniske zacetke Andreja Kokota.

Andrej Kokot, rojen 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah, umrl 2012 v Celovcu. Od 1942 do 1945 med druzinami, ki so jih nacisti pregnali v Nemcijo. Od 1960 do 1980 pri Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu, 1980-1991 kulturni urednik pri tedniku Slovenski vestnik. Od leta 1969 je izdal stevilne pesniske zbirke v slovenscini in v prevodih, pisal je prozo in prevajal iz slovenscine in v slovenscino.

Moja pot Tam, kjer ni bilo cest, pokritih s crnim asfaltom, je bila moja pot. Moj semafor je bilo sonce. Moji konji rumeni oblaki, vampi goved moja ura in moja krizisca vrhovi storzastih smrek. (Zemlja molci, 1969) Nesreca Beseda mi je padla iz ust. Hitro sem se sklonil, da bi jo pobral. Pa sem padel, tako nerodno padel, da sem zlomil jezik. A kljub temu sem srecen, presrecen, ker sem nasel izgubljeno besedo. Polozil jo bom na svoja krvava usta. Z bolnim jezikom jo bom bozal in cuval, da mi nikdar vec ne pade v blato. (Ura vesti, 1970) Pomlad Danes je velik dan, danes je velik dan. Se potok stopa iz sebe. Ptica v pesku meri korak, cesnjev cvet usta zapira, kaca na sprehod vabi. Danes je res velik dan. Zemlja se je nagnila na soncno stran! (Onemelo jutro, 1974) Sel bi med roze O, sel bi med roze in mednje polozil svoje trudne roke in jim zaupal metulje svojih pisanih misli. Sel bi med trave in prisluhnil njihovi zeleni modrosti. Sel bi med visoka drevesa gozdov in pobozal njihove sprijete roke. O, sel bi dalec, dalec in prisluhnil molku noci. (Kaplje zgoce zavesti, 1982) Prezrta mladost Postal sem clovek iz razbitin otrostva. Zdaj vsako jutro odhajam iz teme sovrastva in se prebijam skozi dan kakor nadlezen popotnik, ki brez odziva ponuja ostanke svoje mladosti. (Pozabljeno sonce, 2007)